Odstavek 25
Itaque, credo, si civis Romanus Archias legibus non esset, ut ab aliquo imperatore civitate donaretur perficere non potuit. Sulla cum Hispanos et Gallos donaret, credo, hunc petentem repudiasset; quem nos vidimus, cum ei libellum malus poeta de populo subiecisset, quod epigramma in eum fecisset tantum modo alternis versibus longiusculis, statim ex eis rebus quas tum vendebat iubere ei praemium tribui, sed ea condicione ne quid postea scriberet. Qui sedulitatem mali poetae duxerit aliquo tamen praemio dignam, huius ingenium et virtutem in scribendo et copiam non expetisset?
Itaque,
- credo,
- si civis Romanus Archias legibus non esset,
- ut ab aliquo imperatore civitate donaretur
perficere non potuit.
- Sulla cum Hispanos et Gallos donaret,
credo,
- hunc petentem repudiasset;
quem nos vidimus,
- cum ei libellum malus poeta de populo subiecisset,
- quod epigramma in eum fecisset tantum modo alternis versibus longiusculis,
- statim ex eis rebus
- quas tum vendebat
- iubere ei praemium tribui,
- sed ea condicione ne quid postea scriberet.
- Qui sedulitatem mali poetae duxerit aliquo tamen praemio dignam,
huius ingenium et virtutem in scribendo et copiam non expetisset?
Če torej Arhija ne bi bil rimski državljan po zakonu, kajpada ne bi mogel doseči, da bi ga kak poveljnik obdaril z državljanstvom? Čeprav je Sula podeljeval državljanstvo Hispanom in Galcem, bi takega prosilca zavrnil. O tem smo se lahko sami prepričali na skupščini: ko mu je pesnikun iz ljudstva izročil epigram o njegovi osebi, v katerem je bil samo vsak lihi verz nekoliko daljši, je Sula takoj ukazal, naj mu s kupa stvari, ki so bile naprodaj na dražbi, eno poklonijo v dar, vendar pod pogojem, da poslej ne piše več. Mar ne bi on, ki je menil, da je vnema slabega pesnika vseeno vredna neke nagrade, cenil nadarjenosti obtoženca, njegove spretnosti pri pisanju in tekočega izraza?
Pri modalnih glagolih, ki izražajo zmožnost, obvezo itd., se v dopustnih stavkih običajno rabi indikativ (tukaj potuit in ne konjunktiv potuisset): možnost v preteklosti je razumljena kot dejstvo.
Petentem je ustreznica za si petivisset. Particip prezenta izraža sočasnost »med procesom zaprošanja«.
Skrčena oblika za repudiavisset.
Mišljen je Sula. Povežite kot: quem vidimus … iubere ei praemium tribui: (dvakrat akuzativ z infinitivom, eden je odvisen od drugega).
Sub- zato, ker ga je podal od spodaj (Sula je sedel na privzdignjeni sodniški tribuni).
Konjunktiv je tu zaradi izenačenja načina (assimilatio ali attractio modi) v podrednem stavku.
Epigramma, -atis, n., je pesem »v izmeničnih verzih« (alternis versibus), torej v elegičnih distihih.
Pridevnik, izpeljan iz longius, primerjalne oblike longus. Pomanjševalnica je tu pejorativna in morda pomeni »pretirano dolg«, epigram naj bi bil namreč kratek, vendar pomen ni povsem jasen.
Uporabljeno namesto aliquid (za si, nisi, ne, cum, num, dum).
Konjunktiv v relativnem stavku ima konsekutiven oziroma karakterističen pomen: »Človek takšne narave, da …«
Pridnost, vnema, prizadevnost – tukaj v pejorativnem pomenu: omenjeni pesnik zna poskrbeti zgolj za količino, ne za kakovost (prim. versibus longiusculis).
Dignam ducere pomeni dignam aestimare (ducere se veže z dvojnim akuzativom). Dignus, -a, -um se veže z ablativom, praemio digna pomeni »vredna nagrade«.
Skrčena oblika za expetivisset. Expetere: prizadevati si za, želeti; tukaj: poskušati pridobiti na svojo stran.
Ciceron tu temo državljanstva (civitas) poudari s postavitvijo predikatnih samostalnikov (civis Romanus) pred subjekt (Archias) na začetku stavka in z ločitvijo te fraze od non esset, »ko ne bi bil«. Hkrati vešče ustvari še sugestivno besedno zaporedje civis Romanus Archias – na ta izid je Ciceron upal.
Itaque, credo … perficere non potuit: credo je tu jasen znak ironije; Ciceron izjavo oblikuje kot absurdno trditev tožnikov. Na enak način nadaljuje v naslednjem stavku: Sulla … , credo, hunc repudiasset.
Sledi anekdota o Sulu in pesnikunu (malus poeta), ki pripravi teren za argumentum a fortiori, dokaz iz močnejšega razloga: če se je vladar tam odzval na tak način, koliko bolj se je treba odzvati v primeru resničnega pesnika Arhija?
Argument se zaključi z retoričnim vprašanjem.
Polisindetični trikolon (mnogovezniški tričlenik) poudarja Arhijeve lastnosti v nasprotju s prizadevnostjo, sedulitas, ubogega pesnikuna; in scribendo pripada tako samostalniku virtutem kot copiam (struktura apo koinu, ἀπὸ κοινοῦ, »od skupnega«, se je tako imenovala zato, ker sta si dva različna izraza delila isto besedo).
Poveljniki so imeli pravico, da pogumne vojake iz nerimskih pomožnih čet (auxiliares) nagradijo z državljanstvom; vendar jim je moral to pravico podeliti zakon (prim. Ciceronov govor Pro Balbo 19–21 in 46–51).
Lucij Kornelij Sula, diktator in pobudnik zloglasnih proskripcij, med katerimi so pobili stotine političnih nasprotnikov, njihovo premoženje pa zaplenili, je pri Ciceronu večkrat naveden kot negativen primer. Tu pa igra pozitivno vlogo; morda zato, da je Ciceron v argument lahko vključil zabavno zgodbo o pesnikunu (malus poeta), morda pa tudi zaradi taktičnih razlogov, Sula je bil namreč povezan z rodbino Lukulov.
Te navedbe se nanašajo bodisi na njegov konzulat leta 88 bodisi na njegovo diktaturo od leta 82 do 79.
Tudi v Rimu je bilo veliko slabih pesnikov, ki so skušali zaslužiti za preživetje s pisanjem hvalospevov o vplivnih politikih, upajoč, da jih bodo pridobili za pokrovitelje. Lahko si predstavljamo, da je bila večina takšnih verzov zanič. Ne smemo pozabiti, da poznamo predvsem vrhunsko poezijo tistega časa, ki je preživela ravno zaradi svoje kvalitete – a zagotovo ni bil kar vsak antični pesnik Vergilij ali Ovidij.
Nekateri rokopisi imajo tu zapisano quem nos in contione vidimus (»ki smo ga videli na skupščini«), ta podoba je še nazornejša. V vsakem primeru se zdi, da je prizorišče anekdote zbor, na katerem so dražili premoženje izobčencev (ex eis rebus quas tum vendebat). Plutarh poroča, da je Sula sam sodeloval pri takšnih dražbah, medtem ko je sedel na sodniški tribuni (Sulov življenjepis 33).