Odstavek 26
Quid? a Q. Metello Pio, familiarissimo suo, qui civitate multos donavit, neque per se neque per Lucullos impetravisset? qui praesertim usque eo de suis rebus scribi cuperet ut etiam Cordubae natis poetis pingue quiddam sonantibus atque peregrinum tamen auris suas dederet. Neque enim est hoc dissimulandum quod obscurari non potest, sed prae nobis ferendum: trahimur omnes studio laudis, et optimus quisque maxime gloria ducitur. Ipsi illi philosophi etiam in eis libellis quos de contemnenda gloria scribunt nomen suum inscribunt; in eo ipso in quo praedicationem nobilitatemque despiciunt praedicari de se ac se nominari volunt.
Quid?
a Q. Metello Pio, familiarissimo suo,
- qui civitate multos donavit,
neque per se neque per Lucullos impetravisset?
qui praesertim usque eo de suis rebus scribi cuperet
- ut etiam Cordubae natis poetis pingue quiddam sonantibus atque peregrinum tamen auris suas dederet.
Neque enim est hoc dissimulandum
- quod obscurari non potest,
sed prae nobis ferendum:
trahimur omnes studio laudis,
et optimus quisque maxime gloria ducitur.
Ipsi illi philosophi etiam in eis libellis
- quos de contemnenda gloria scribunt
nomen suum inscribunt;
{in eo ipso
- in quo-p} praedicationem nobilitatemque despiciunt
praedicari de se ac se nominari volunt.
In še: ali si ne bi bil mogel pridobiti državljanstva od Kvinta Metela Pija, ki mu je bil velik prijatelj in ki je številne obdaril z državljanstvom? Ali tega res ne bi mogel doseči niti z lastno prošnjo niti s posredovanjem Lukulov? Prav Metel si je tako želel popisa svojih podvigov, da so pri njem naleteli na odprta ušesa celo pesniki iz Kordube, pa čeprav je njihova poezija zvenela nekoliko nabreklo in tuje. Ni potrebe, da bi prikrivali, kar ne more ostati skrito, pač pa je treba odkrito priznati: vse nas vleče želja po pohvali, in ravno najuspešnejše ljudi najbolj vodi želja po slavi. Celo filozofi se podpišejo s svojim imenom v knjižice, v katerih razpravljajo o zaničevanju slave: prav tam, kjer zaničujejo imenitni sloves, hočejo biti v isti sapi imenovani in slavljeni.
»Kaj še?« Izraz pogosto označuje vsebinski prehod v besedilu.
»Po posredovanju Lukulov.«
Irrealis za preteklost (izraža nekaj, kar se v preteklosti ni uresničilo).
Relativna zveza.
Praesertim + konjunktiv nakazuje vzročno konotacijo za (formalno) relativni stavek. »In zlasti si je ta človek (= ker si je) …«
Lokativ (»v Kordubi«).
Povežite: usque eo … ut.
Dobesedno: »tolst«; tukaj v stilističnem smislu: »nabuhel, preobložen«.
pingue quiddam sonantibus atque peregrinum: »Čeprav so zveneli nekoliko nabreklo in tuje«.
Aures; akuzativ množine na -is je bil v republikanski latinščini značilen za samostalnike tretje deklinacije z osnovo na samoglasnik; aures dare pomeni »prisluhniti«.
Dissimulare: »pretvarjati se, da ni nečesa, kar obstaja«, »prikrivati«.
Obscurare: »zatemniti«, »zastreti«.
Prae se ferre: stalna fraza: db. »nositi pred seboj«, tukaj: »odkrito priznati«.
Idiomatični latinski izraz, kjer slovnična ednina pomeni »ravno najuspešnejše ljudi« (v množini).
Tukaj uporabljeno za pomenski poudarek: »celo«.
Konjektura oziroma domneva; v rokopisih piše »illis libellis« (glej esej loci critici).
»Prav v tem, kjer.«
Tu: »omeniti« (de aliquo); praedicatio je »omenjanje«, »hvaljenje«.
Tu: »sloves.«
A Q. Metello Pio … neque … impetravisset: novo retorično vprašanje, ki se navezuje na tisto iz prejšnjega odstavka.
trahimur omnes … optimus quisque: kako Ciceron preide splošnega plurala k »najboljšim«, med katere kajpak šteje tudi sebe (več o tem v eseju o Ciceronovi samopredstavitvi).
ipsi illi philosophi etiam in eis libellis: številni ijevski zvoki, ki so veljali za kakofonične, torej grdo zveneče, v tej zvezi poudarjajo, kako so filozofi, ki zanikajo pomen slave, izpostavljeni posmehu.
Glede Kvinta Metela Pija glej komentar § 6; Arhija je tu znova označen kot njegov familiaris, celo v superlativu. Ciceron nakazuje, da bi mu Metel zanesljivo podelil državljanstvo.
Kot nosilec poveljniške oblasti (imperium) je bil do tega upravičen, npr. med svojim prokonzulatom v Hispaniji in v vojni proti Sertoriju (79–71 pr. Kr.).
Posredovali bi lahko tudi najpomembnejši pokrovitelji in prijatelji Arhija s svojim vplivom: mati obeh bratov Lucija in Marka, Cecilija, je bila sestra Metela Numidika in teta Metela Pija; glej komentar §§ 5 in 6.
Korduba je bila že skoraj sto let rimska kolonija, kar pomeni, da so bili njeni prebivalci cives Romani; vendar so njihovo pisanje očitno zaznamovale jezikovne posebnosti, ki so bile zagotovo povezane s provincialnim poreklom in okoljem.
Ciceron ponovi podobno misel v svojih Pogovorih v Tuskulu 1.34. Primer takega filozofa je bil stoik Kleant (3. stoletje pr. Kr.), ki je napisal delo O slavi (Περὶ δόξης).