Odstavek 1
Si quid est in me ingeni, iudices, quod sentio quam sit exiguum, aut si qua exercitatio dicendi, in qua me non infitior mediocriter esse versatum, aut si huiusce rei ratio aliqua ab optimarum artium studiis ac disciplina profecta, a qua ego nullum confiteor aetatis meae tempus abhorruisse, earum rerum omnium vel in primis hic A. Licinius fructum a me repetere prope suo iure debet. Nam quoad longissime potest mens mea respicere spatium praeteriti temporis et pueritiae memoriam recordari ultimam, inde usque repetens hunc video mihi principem et ad suscipiendam et ad ingrediendam rationem horum studiorum exstitisse. Quod si haec vox huius hortatu praeceptisque conformata non nullis aliquando saluti fuit, a quo id accepimus quo ceteris opitulari et alios servare possemus, huic profecto ipsi, quantum est situm in nobis, et opem et salutem ferre debemus.
- Si quid est in me ingeni, iudices,
- aut si qua exercitatio dicendi,
- aut si huiusce rei ratio aliqua
- ab optimarum artium studiis ac disciplina profecta,
- a qua ego nullum confiteor aetatis meae tempus {abhorruisse-p},
- ab optimarum artium studiis ac disciplina profecta,
earum rerum omnium vel in primis hic A. Licinius fructum a me repetere prope suo iure debet.
- Nam
- quoad longissime potest mens mea respicere spatium praeteriti temporis et pueritiae memoriam recordari ultimam,
- inde usque repetens
hunc video mihi principem
- et ad suscipiendam et ad ingrediendam rationem horum studiorum exstitisse.
- Quod si haec vox
- huius hortatu praeceptisque conformata
- non nullis aliquando saluti fuit,
- a quo id accepimus
- quo ceteris opitulari et alios servare possemus,
huic profecto ipsi,
- quantum est situm in nobis,
et opem et salutem ferre debemus.
Če se smem postaviti s trohico nadarjenosti, sodniki – čeprav se zavedam, da je skromna –, ali z govorniško prakso, v kateri sem dosegel – tega ne tajim – skromno izkušenost, ali s teoretičnim poznavanjem te umetnosti, ki izhaja iz metodičnega ukvarjanja z najimenitnejšimi intelektualnimi področji, od katerih se, priznam, nisem ločil v nobenem trenutku svojega življenja, je ta Avel Licinij med prvimi, ki sme povsem upravičeno zahtevati dobiček, ki ga prinašajo vse omenjene odlike. Če se sprehodim nazaj z mislimi, kolikor seže moj spomin v preteklost, vse do dni najbolj oddaljenega otroštva, namreč opažam, da je bil on moj duhovni vodja vse od tedaj, ko sem se lotil tega področja in se mu začel posvečati. Če je moj govor, ki so ga izoblikovali spodbude in nauki tega obtoženca, kdaj marsikomu koristil, moram vsekakor ponuditi pomoč in rešitev, kolikor je v mojih močeh, njemu, ki me je oskrbel s sredstvi, s katerimi lahko prinašam pomoč in rešitev drugim.
Začetek niza treh realnih pogojnih odvisnikov, uvedenih s si.
Partitivni genetiv, ki je odvisen od zaimka quid.
Oziralni odvisnik, quod se nanaša na ingeni.
Odvisno vprašanje.
Nedoločni zaimek, ki se nanaša na nominativ exercitatio.
in qua uvaja oziralni odvisnik.
esse versatum je infinitiv perfekta pasiva, ki je odvisen od oziralnega odvisnika in qua non infitior.
Členica -ce poudarja kazalni zaimek huius.
Particip perfekta deponentnika proficiscor.
Glagol v ACI, odvisen od oziralnega odvisnika a qua ego confiteor.
Prislov, ki poudarja superlativ in primis (in ne veznik).
Repetere se veže s predmetom v akuzativu (fructum), medtem ko je oseba, od katere se nekaj zahteva, izražena z a/ab + ablativ (a me).
Glagol v glavnem stavku (apodoza).
Oziralni prislov, ki uvaja glagol potest.
Superlativ prislova longe.
Glagol v ACI, ki ga uvaja glagol video; hunc je osebek v ACI, principem pa povedkovo določilo.
Tukaj ad z gerundivom izraža namen; poveži z et ad ingrediendam rationem.
Relativna zveza.
Particip perfekta, ki se nanaša na vox.
Dvojni dativ: dativu reference (non nullis) sledi dativ namena (saluti).
Prolepsa oziralnega zaimka: oziralni odvisnik a quo id accepimus stoji pred glavnim stavnok (huic ... ipsi ... debemus).
Oziralni odvisnik s konjunktivom; zaimek id služi kot antecedent oziralnega zaimka.
Kazalni zaimek, uporabljen epanaleptično, tj. sklicuje se nazaj na relativni zaimek a quo.
Glagol glavnega stavka.
Skupaj z naslednjima dvema pogojnima odvisnikoma (oz. protazama, si qua ... si huiusce) tvori tričlenik, trikolon, katerega elementi so razporejeni v stopnjevanje oz. klimaks. Ti trije odvisniki uvajajo tri oziralne stavke, ki so prav tako razporejeni v trikolon (quod ... in qua ... a qua). Ciceronova skladnost, concinnitas, je očitna že v uvodu (exordium).
Non infitior: litota.
Studiis et disciplina: hendiadyoin.
Respicere...recordari: Navzkrižna stava, hiazem. Sintaktični red je: glagol (respicere), akuzativ (spatium), genetiv (praeteriti temporis), genetiv (pueritiae), akuzativ (memoriam), glagol (recordari).
longissime ... spatium: aliteracija soglasnika s.
memoriam recordari ultimam: hiperbaton.
Hiperbola; Arhija sicer ni bil eden od Ciceronovih najpomembnejših učiteljev, a je tu opisan kot osrednji med njimi, ki je govornika usmeril med optimae artes.
Pluralis maiestatis, tako kot possemus, debemus in nobis.
Samostalnik ingenium pomeni naravni talent – prirojeno nadarjenost, ki je ni mogoče pridobiti z učenjem.
Exercitatio dicendi: Tako za Cicerona kot za Katona je govornik vir bonus, dicendi peritus.
Lažna skromnost; sodniki so se dobro zavedali Ciceronovih retoričnih sposobnosti.
Ciceron se sklicuje na artes liberales, izobrazbo, ki so je bili svobodni moški deležni v šolah in ki je bila osnova za govorniško usposabljanje. V srednjem veku so bile artes liberales razdeljene na trivium (gramatika, dialektika, retorika) in quadrivium (glasba, aritmetika, geometrija in astronomija).
Nanaša se na že omenjene sposobnosti (ingenium, exercitatio dicendi, huiusce rei ratio aliqua).
Kazalni zaimek, s katerim Cicero nakazuje Arhijevo fizično navzočnost na sodišču.
Avel Licinij Arhija, slovit in uspešen pesnik, se je rodil v Antiohiji v Siriji leta 120 pr. Kr. in prišel v Rim leta 102. Tu se je povezal z aristokratsko družbo tistega časa, predvsem s krogom Lukulov, in vzpostavil stik z Marijem. Mariju je posvetil pesnitev o vojni s Kimbri in še eno o vojni z Mitridatom, v kateri je sodeloval v družbi poveljnika Lukula. Obe deli sta izgubljeni. Ciceron omenja Arhijevi dve rimski imeni, praenomen in nomen, ki ju je pridobil kot adoptivni sin Licinija Lukula; grški cognomen izpusti, saj hoče poudariti, da je Arhija civis Romanus in da ima pravico do rimskega državljanstva. Govor Pro Archia je zasnovan kot zagovor pesnika pred obtožbo, da si je nezakonito prisvojil rimsko državljanstvo.
Ciceronov glas.
Govornik se sklicuje na druge primere, v katerih je zmagal s svojimi govori.