Odstavek 2
Ac ne quis a nobis hoc ita dici forte miretur, quod alia quaedam in hoc facultas sit ingeni neque haec dicendi ratio aut disciplina, ne nos quidem huic uni studio penitus umquam dediti fuimus. Etenim omnes artes quae ad humanitatem pertinent habent quoddam commune vinclum et quasi cognatione quadam inter se continentur.
- Ac ne quis a nobis hoc ita dici forte miretur,
- quod alia quaedam in hoc facultas sit ingeni neque haec dicendi ratio aut disciplina,
ne nos quidem huic uni studio penitus umquam dediti fuimus.
Etenim omnes artes
- quae ad humanitatem pertinent
habent quoddam commune vinclum
et quasi cognatione quadam inter se continentur.
Da se ne bi slučajno kdo čudil tej trditvi, češ da je za tega človeka značilno drugačno intelektualno nagnjenje, ne pa metodično poznavanje govorništva, naj povem, da se niti sam nikoli nisem povsem posvetil {samo temu področju}. Vsa področja intelektualnega udejstvovanja, ki jih druži človečnost kot skupni imenovalec, imajo namreč nekakšno skupno vez in so si med sabo tako rekoč v nekakšnem sorodstvenem razmerju.
Ne ... miretur: zanikan namerni odvisnik.
Nedoločni zaimek.
Hoc ... ita dici: NCI, ki ga uvaja namerni odvisnik ne ... miretur.
Uaja vzročni odvisnik z glagolom v kojunktivu (sit).
Dativ pridevnika unus, -a, -um, ki tukaj pomeni 'en sam'.
Semantično bogat izraz artes označuje tako umetnosti, kot je denimo govorniška umetnost, kot tudi veščine, ki posamezniku omogočajo učinkovito delovanje. Ta zadnji pomen je v Ciceronovih spisih še posebej pogost.
Cognatio izraža krvno sorodstvo in je zato pomensko zelo intenziven. Tu nekoliko dopolni samostalnik vinculum, ki označuje vez, ustvarjeno z zunanjimi dejavniki in prisilo, ter namesto tega poudari "družinsko" naravo odnosa med različnimi artes.
Pluralis maiestatis, podobno kot v nadaljevanju nos ter dediti fuimus.
Raba nedoločnega pridevnika poveča neopredeljenost izraza alia in je v nasprotju z rabo kazalnega zaimka haec.
Hendiadyoin.
quoddam ... vinculum ... cognatione ... quadam: Nedoločni pridevnik ublaži pomen samostalnikov vinculum in cognatio. Bodite pozorni tudi na navzkrižno, hiastično razporeditev: nedoločni pridevnik + samostalnik / samostalnik + nedoločni pridevnik.
Gre za correctio, retorično sredstvo, ki skuša natančneje opredeliti določeno lastnost ali pojem - v tem primeru idejo tesnega sorodstva.
Arhijevo pesniško nadarjenost stavek primerja z dicendi ratio aut disciplina, torej z veščino govorništva, v kateri blesti Ciceron.
Ciceron ni gojil le govorništva (huic uni studio), ampak se je posvečal tudi poeziji, čeprav ta velja za drugotno v primerjavi z njegovim političnim in govorniškim delovanjem. Ciceronov pesniški korpus je izgubljen: ohranili so se le naslovi večine njegovih del in nekaj fragmentov. Edini obsežnejši del (570 verzov) je prevod pesnitve Phainomena Arata iz Solov, znan kot Aratea. Ciceronu pripisujejo vrsto pesmi o mitoloških in učenjaških temah (Pontius Glaucus, Alcyones, Nilus, Limon), pa tudi epsko-zgodovinska dela (Marius, Ad Caesarem), od katerih sta dve posvečeni samohvali (De consulatu suo, De temporibus suis).
Mišljeno je dostojanstvo in koristnost filozofsko-književne kulture pri oblikovanju govornika: humanitas se tu povezuje tudi z grškim pojmom παιδεία (paidéia).