Odstavek 29

Ta stavek začenja zadnji del pred zaključkom govora (peroratio). Retorična figura, ki se razteza od 29.1 do 30.4, se imenuje expolitio; govornik na nov način ponovi svojo temo, namreč da so veliki dosežki motivirani z upanjem na nesmrtnost.

Nec … neque … nec: trikolon ali tričlenik, polisindeton ali mnogovezje in anafora ali ponavljanje začetkov. Ta trojica se navezuje na Ciceronovo samopredstavitev v govorih proti Katilini.

Tantis … tot … totiens: variatio ali raznolikost, aliteracija ali ponavljanje začetnih soglasnikov ter trikolon ali tričlenik. Kakšen je učinek? Bodite pozorni na različne oblike z enakim pomenom, ki poudarjajo množico nevarnosti, s katerimi se spopada duh.

Bodite pozorni na aliteracijo črke t v besedah tantis, tot in totiens; na tem seznamu so pridevniki in prislovi, ki označujejo količino in se pojavljajo znova in znova.

Regio lahko pomeni konkretno »pokrajino«, vendar je beseda tu mišljena abstraktno in se rabi v kontekstu časa. To je skoraj pesniška metafora; toda Ciceron je že na začetku napovedal, da bo imel nenavaden govor (prim. §3).

Vitae spatium … cogitationes: oba elementa sta postavljena v nasprotje. Čas življenja je omejen, Ciceronove misli pa niso, živijo lahko naprej skozi književnost in objavljene govore; drugače si najbrž ne bi tako vneto prizadeval za slavo.

Posterum … posteritate: besedi sta etimološko povezani; nanašata se tako na prihodnost v kronološkem smislu kot na potomstvo.

Non cum … tempore … sed cum … posteritate: dve simetrični predložni zvezi, vsaka je odvisna od svojega glagola.

Ciceron v obdobju po svojem konzulatu poskuša na novo opredeliti pojem optimates in populares kot moralno dobre ljudi in moralno slabe ljudi. Tega ne povezuje več s poreklom, temveč s pojmom virtus, dobesedno »možatost«, vendar se tu nanaša na lastnosti, kot so »pogum«, »sposobnost« in »vrlina«.

Nunc … adaequandam: druga polovica §29 je zgornja premisa silogizma, ki se konča v §30: »Če naša prizadevanja niso zaman, ker po smrti vse ne izgine … «; v §30 sledi spodnja premisa: »če so veliki možje pustili sledi svojih dejanj v obliki kipov in podob, ki so manj pomembne umetnine … «, in nato sklep silogizma: »potem moramo tudi mi pustiti sled svojih dejanj, še toliko bolj, ker naše sledi sodijo v najvišjo obliko umetnosti, v književnost.«

In optimo: želja po slavi, ki je Cicerona spodbudila, da se je zavzel za Arhija, se odraža tudi in optimo quoque, »v slehernem najboljšem človeku«. Tako ni le upravičena, ampak je tudi vredna spoštovanja. Zato ni mogoče obsojati tistih, ki si zanjo prizadevajo.

Animus je tu subjekt glagolov praesentiret, terminaret (oba v podrednem stavku), frangeret, angeretur in dimicaret (v glavnem stavku).

Praesentiret in terminaret: konjunktiv, irealni pogojnik za sedanjost (v podredju).

»V prihodnosti« oziroma »glede prihodnosti«.

Prevedite kot: »časovna obdobja, s katerimi je omejena dolžina življenja.«

Omnes; akuzativ množine na -is je bil v republikanski latinščini značilen za  samostalnike tretje deklinacije z osnovo na samoglasnik.

Po dvojnem podrednem stavku si … et si (irrealis) se z nec začne glavni stavek, »ne bi«.

Ablativ ednine moškega spola zaimka quisque.

Noctes; akuzativ množine na -is je bil v republikanski latinščini značilen za  samostalnike tretje deklinacije z osnovo na samoglasnik.

Akuzativ raztezanja v času; dneve in noči oziroma podnevi in ponoči, torej »neprestano«.

Ablativ sredstva, odvisen od glagola concitat.

Glagol, ki uvaja dva akuzativa z infinitivom, oba vsebujeta pasivno opisno sprego.

»Zdaj pa« (protivni pomen).

Oziralni zaimek, ki se nanaša na virtus.

»Opustiti/končati«; nekateri rokopisi imajo tu drugačen glagol, dimetiendam (»pretehtati/meriti«), kar je prav tako tehtna misel.

Topos hrepenenja po slavi, ki je bil Ciceronu tako drag.

Stavek, v katerem Ciceron zatrdi, da človeška narava sama po sebi žene duha preko meja, ki so mu bile prvotno določene.

(Vigiliis) … noctes ac dies: To so izrazi, ki jih Cicero pogosto uporablja v svojih govorih proti Katilini. Predstavlja se kot budni konzul.

Ciceron prizadevanja za slavo in čast ne poudarja le v tem odstavku, temveč skozi celoten govor, beseda se v njem pojavi kar dvanajstkrat. O tej temi je napisal tudi (danes izgubljeno) delo De gloria. Za Rimljane je bilo pomembno ostati v spominu prihodnjih rodov. Pomislimo lahko na številne zglede, exempla, ki se v latinski literaturi pojavljajo vedno znova. V tem odstavku Ciceron sam postane exemplum in se predstavlja kot optimus.

Ciceronova priljubljena besedna zveza, prim. Verr. 2.5.188; Phil. 7.5; 4.16; Cael. 45; dom. 145; Phil. 12.21.

Izraz nakazuje, da je samostalnik virtus tu uporabljen na semantično neobičajen način, z vsebino, ki je ni mogoče izraziti z običajnimi jezikovnimi sredstvi; gre za »vrsto« virtus (plemenitega vzgiba). Ciceron tako povezuje tradicionalno rimsko iskanje slave z etičnim pojmom iz stoiške filozofije.

Podoba je prevzeta od konjskih dirk – želja po slavi spodbuja državnika k dosežkom, tako kot konja spodbuja ostroga; množina nakazuje nenehno spodbujanje.

»Naj traja enako dolgo kot vsi prihodnji veki«, prim. Cic. Att. 2.5.1: »Quid vero historiae de nobis ad annos DC praedicabunt? Quas quidem ego multo magis vereor quam eorum hominum, qui hodie vivunt, rumusculos. »A kaj bodo o meni zapisale zgodovinske knjige v prihodnjih stoletjih? Tega se bojim veliko bolj kot blebetanja naših sodobnikov.«