Odstavek 30
An vero tam parvi animi videamur esse omnes qui in re publica atque in his vitae periculis laboribusque versamur ut, cum usque ad extremum spatium nullum tranquillum atque otiosum spiritum duxerimus, nobiscum simul moritura omnia arbitremur? An statuas et imagines, non animorum simulacra, sed corporum, studiose multi summi homines reliquerunt; consiliorum relinquere ac virtutum nostrarum effigiem nonne multo malle debemus summis ingeniis expressam et politam? Ego vero omnia quae gerebam iam tum in gerendo spargere me ac disseminare arbitrabar in orbis terrae memoriam sempiternam. Haec vero sive a meo sensu post mortem afutura est, sive, ut sapientissimi homines putaverunt, ad aliquam animi mei partem pertinebit, nunc quidem certe cogitatione quadam speque delector.
An vero tam parvi animi videamur esse omnes
- qui in re publica atque in his vitae periculis laboribusque versamur
- ut,
- cum usque ad extremum spatium nullum tranquillum atque otiosum spiritum duxerimus,
- nobiscum simul moritura omnia arbitremur?
An statuas et imagines, non animorum simulacra, sed corporum, studiose multi summi homines reliquerunt;
nonne multo malle debemus
- summis ingeniis expressam et politam?
Ego vero omnia
- quae gerebam
- iam tum in gerendo
spargere me ac disseminare arbitrabar in orbis terrae memoriam sempiternam.
- Haec vero sive a meo sensu post mortem afutura est,
- sive,
- ut sapientissimi homines putaverunt,
- ad aliquam animi mei partem pertinebit,
nunc quidem certe cogitatione quadam speque delector.
Ali naj se vsi, ki se nahajamo v politični areni ter v teh življenjskih nevarnostih in naporih, zdimo tako malodušni, da se predamo misli, da bo vse zamrlo skupaj z nami, potem ko si do zadnjega vzdiha nismo mogli privoščiti niti enega samega trenutka miru in sprostitve? Številni odlični ljudje so za sabo načrtno pustili {kipe in upodobitve}, ki niso odsev duha, ampak zunanjosti – ali ne bi bi bilo prav, da bi raje zapustili upodobitev naših misli in kreposti, ki bi jo izoblikovali in dodelali veliki umi? Jaz sem že med opravljanjem svojih dejanj menil, da raznašam in trosim večno slavo po svetu. Ta slava bo morda po moji smrti postala nedostopna mojim čutom, morda pa, kot so menili zelo modri ljudje, {bo ostala nekako povezana z mojo dušo}. Kakor koli, takšno prepričanje in upanje me radostita že zdaj.
Ta členica, v tem odstavku uporabljena kar trikrat, nakazuje, da Ciceron vendarle pušča prostor za pogajanja s poslušalci.
omnes … versamur: Vključujoči plural, Ciceron z njim ustvari povezanost z vsemi pripadniki elite v poroti in med občinstvom: obsodba Arhija bi škodovala vsem.
Izrazito hiperbolično oziroma pretirano; rimski politiki so imeli na voljo obilo prostega časa, ki so ga lahko preživeli v svojih vilah – rimski koledar je bil poln praznikov, med katerimi so politična in pravna opravila obmirovala.
statuas – simulacra – studiose – summi: Ciceronovo misel povezuje niz aliteracij s črko »s«. Ta slogovna značilnost je sled starejše latinščine; takšne aliteracijske nize besed je pogosto najti v poeziji in govorih iz 2. stoletja pr. Kr. (Enij, Katon Starejši itd.).
Samostalnik je na izpostavljenem mestu v stavku, na začetku nove misli; to daje ustrezen poudarek besedi, ki je pomembna za samopredstavitev Cicerona kot (nekdanjega) konzula. V njegovih govorih iz tega obdobja se pogosto pojavljajo besede iz te besedne družine: consul, consilium, consulere.
summi homines – summis ingeniis: Ponovitev besede summus tako pri zaščitnikih literature kot pri pesnikih ponovno poudarja njihovo tesno povezanost.
Presenetljiva poljedelska metafora s podobo sejanja semen za sloves v prihodnosti.
Sklic na kolektivni spomin, ki si ga deli celotno človeštvo in ki hrani dejanja velikih ljudi iz preteklih dob.
Imperfekt je tu presenetljiv: Ciceron nakaže, kako imel skozi vse svoje politično delovanje navado, da je pri vseh dejanjih, ki jih je opravljal, mislil na svoj sloves med kasnejšimi rodovi.
partem pertinere; quidem certe cogitatione quadam: Več močnih aliteracij, ki so blizu druga drugi, nakazuje, kako pomembno je upanje na prihodnjo slavo kot spodbuda v življenju.
Potencialni konjunktiv.
Genetiv kakovosti.
»Do našega zadnjega diha«.
Tu gre za eliptični (pomožni glagol je izpuščen) infinitiv futura aktiva.
Apozicija z imagines.
Presenetljiv besedni red; genetivi so odvisni od effigiem, predmeta glagola relinquere.
Ablativ mere.
polire: »zloščiti«; glagol se lahko nanaša tako na poezijo kot na kipe.
gerebam / in gerendo: gero lahko pomeni »opravljam pomembna dejanja« (prim. res gestae).
»Večen spomin«, pa tudi »za večno zapisana zgodovina« (memoria lahko pomeni oboje).
a meo sensu abesse: nekaj, kar »ni več dostopno mojim čutom«.
Tukaj skoraj »prepričanje«.
Izraz je pozorne poslušalce lahko spomnil na to, kako je Ciceron lastno dejavnost med razkrivanjem Katilinove zarote predstavil kot življenjsko nevarno službo državi (glejte tudi esej o Ciceronovi samopredstavitvi).
Otium je bil pomembna skrb rimskih višjih slojev; koncept je vključeval čas za večerje, filozofske pogovore, branje in pisanje ter preživljanje časa v vilah po vsej Italiji.
To je bila za Cicerona in mnoge njegove sodobnike resnična skrb; ostati v spominu prihodnjih rodov (gloria/memoria) je bila pomembna spodbuda za rimske politike. Ciceron je objavil svoje govore in celo pesmi ter zapiske o svojem konzulatu zato, da bi ga poznejše generacije ohranile v spominu. Znano je tudi njegovo pričakovanje, da bo Arhija napisal pesem v njegovo čast.
Rimski javni prostor je bil poln spominskih kipov, v zasebnih hišah pa so hranili upodobitve slavnih prednikov. Ciceron tu trdi, da bi moralo biti prejemanje hvalospevov v poeziji enako običajno kot slava, ki so jo veliki ljudje deležni prek kipov. V svojem tretjem govoru proti Katilini, ki ga je imel pred ljudstvom, je celo dejal, da za svoj boj proti Katilini ne želi nobenih kipov, temveč ima namesto tega raje večni spomin (tudi v obliki literature); prim. Cat. 3.26.
Gl. prejšnje paragrafe 15, 18 in 27; gre za skorajda tehnični termin za vzorno osebnost iz preteklosti.
V tej misli se skriva nauk Epikura in njegovih privržencev, da je smrt konec telesa in duše. V svojih filozofskih razpravah je Ciceron pogosto kritiziral epikurejsko filozofijo.
Nauk, da duša tudi po smrti telesa ne umre, je najti že pri Pitagoru in Platonu; Ciceron je cenil oba (zato množina in superlativ sapientissimi), bil je privrženec platonske tradicije, tako imenovane skeptične Akademije, kot se je razvila v prvem stoletju pr. Kr.