Odstavek 32
Quae de causa pro mea consuetudine breviter simpliciterque dixi, iudices, ea confido probata esse omnibus; quae a foro aliena iudicialique consuetudine et de hominis ingenio et communiter de ipso studio locutus sum, ea, iudices, a vobis spero esse in bonam partem accepta, ab eo qui iudicium exercet certo scio.
ea confido probata esse omnibus;
- quae a foro aliena iudicialique consuetudine et de hominis ingenio et communiter de ipso studio locutus sum,
ea, iudices, a vobis spero esse in bonam partem accepta,
ab eo
- qui iudicium exercet
Upam, sodniki, da vsi odobravajo, kar sem o tej pravni zadevi povedal kratko in jedrnato, kot je moja navada. Nadejam se, sodniki, da ste dobrohotno sprejeli tudi to, kar sem rekel o nadarjenosti obtoženca in na splošno o njegovem kulturnem udejstvovanju, čeprav se ne sklada s pravnimi in sodnimi običaji; zagotovo pa vem, da je to storil on, ki predseduje zasedanju.
Akuzativ plurala srednjega spola je tu objekt glagola dixi in odnosnica ea, ki je subjekt zveze probata esse, odvisne od confido.
Tukaj v pomenu »v skladu z«.
Dativ ozira, ki se navezuje na probata esse; »vsi«. Glagol probare, »odobravati«, izhaja iz trgovskega besednjaka; dativ ozira je pri njem pogosto ohranjen tudi v pasivu – kot dativ vršilca dejanja.
"Na splošno".
Tukaj »kulturno udejstvovanje«.
Prislov, povežite s scio; certo (»vem z absolutno gotovostjo«) je bolj poudarjen kot certe (»vem z gotovostjo«).
Glagol je treba tu znova dopolniti z AcI ea esse in bonam partem acceptam
Po peroratio (§31), polni patosa, se ta zaključni odstavek zdi kot nekakšen retorični antiklimaks. Noben drug Ciceronov govor se ne konča tako osebno in mirno. Zlahka si lahko predstavljamo, da je te besede izrekel z nasmehom.
Tukajšnji govor s svojimi 32 odstavki ni posebej dolg. Kadar je sodni primer terjal več podrobnosti, je bil Ciceron lahko precej bolj izčrpen; govor za Mureno je obsegal 90 odstavkov, govor za Roskija celo 154. Njegovi politični govori v senatu ali na ljudski skupščini (contio) pa so bili primerljive dolžine – kot primer lahko vzamemo njegove govore proti Katilini, nobeden od štirih ni bil daljši od tega tu.
Mišljeni so argumenti, ki niso povezani s pravnim vprašanjem. Toda pozor: a foro aliena je filološka domneva, v rokopisih piše firme a me, kar pa ne omogoča smiselnega branja in je zato označeno z uredniškim križem, † (crux desperationis). Ta del besedila zato ostaja nekoliko sporen; glej esej na temo loci critici.
Pretor je bil Ciceronov brat Kvint; glede njegove odločitve je govornik prepričan (certo scio), glede odločitev ostalih pa lahko le upa (spero). Ciceron tako govor zaključi z lahkotno pripombo, pravzaprav s šalo na račun svojega brata in sebe. Da sta bila Kvint in on na isti strani, ni vedel le Ciceron, ampak ves Rim.
causa: Pravna zadeva, sodni postopek.
Ciceron meni, da so porotniki na tej točki že sprejeli odločitev (prim. confido in spero); vendar tega še ne more izreči.
Pretor, ki je predsedoval temu sodišču, je bil Ciceronov brat Kvint, kot vemo iz poznoantičnega komentarja (Scholia Bobiensia). Ciceron in njegov brat sta bila tesna prijatelja in sta sodelovala: ko se je Ciceron leta 64 potegoval za konzulat, mu je Kvint verjetno napisal priročnik Commentariolum petitionis, »Kako zmagati na volitvah« (avtorstvo besedila sicer ni povsem zanesljivo).